Vrste programskih jezikov, prevajanje in tolmačenje

Kratka zgodovina

Programskih jezikov je danes na stotine. Vendar so v praksi uveljavljeni le nekateri. Prvi programski jeziki segajo v 50-a in 60-ta leta prejšnjega stoletja, ko so začeli uvajati zbirne jezike, prve prevajalnike in interpreterje.  S pojavom računalnikov, zgrajenih po Von Neumannovem modelu so se začeli pojavljati takoimenovani postopkovni (proceduralni) jeziki. Računalnike so sprva uporabljali za znanstvena računanja. Tako ni čudno, da je bil eden prvih programskih jezikov FORTRAN (kar izhaja iz angleških besed Formula Translation).
Hitro so mu sledili programski jeziki za poslovne aplikacije (COBOL, PL/I), saj je bilo to obdobje velikih računskih centrov. Računalniki so bili za vsakdanjo rabo še preveliki, predragi in preredki.

 

Kasneje so se pojavile nove tehnike programiranja, ki jih uporabljamo še danes, to je strukturirano programiranje in nato še  objektno usmerjeno programiranje.   Naslednik FORTRANa je bil jezik, ki že po imenu pove, da je bil namenjen pisanju algoritmov: to je bil Algol 60. V bistvu je tudi veliko današnjih programskih jezikov dedičev FORTRANa in Algola, kot to ponazoruje spodnja slika:   Vsi navedeni programski jeziki imajo eno skupno značilnost: Računalnik jih sam po sebi ne razume. Preslikati jih moramo v strojno kodo, kar pa za nas naredi poseben program, ki mu pravimo prevajalnik. Vsak programski jezik seveda potrebuje svoj prevajalnik. Ta večinoma prevede program v strojni jezik. To za Javo ne velja. Prevajalnik Javin program prevede v vmesno kodo, ki jo nato razume in izvaja Javin interpreter. S tem so doseglo, da lahko javanski programi tečejo na kateremkoli računalniku s kateremkoli operacijskim sistemom.

Spodnja animacija kaže, kako poteka priprava in izvedba programa v primeru uporabe programskega jezika Java. Programer program napiše, ga prevede s prevajalnikom, nato pa ga lahko izvaja (s pomočjo interpreterja).

 

Skriptni jeziki

 

Vendar slika s programskimi jeziki še zdaleč ni popolna. S pojavom prvih hišnih računalnikov v poznih 70- in zgodnjih 80-letih se je razšilil programski jezik BASIC, ki za svoje delo ni potreboval prevajalnika, pač pa  interpreter (tolmač), ki je vsako prograsmko vrstico sproti preslikal v strojne ukaze, jo izvedel, nato je isto ponovil z naslednjo vrstico.  Prednost interpretacije je tako bila predvsem v tem, da nismo potrebovali prevajalnika. Naš program je bil takoj izvršljiv. Njegovo spreminjanje je potekalo hitro, saj smo takoj videli, kaj je narobe. Uporaba interpreterja pa ima tudi svoje slabosti. Izvajanje programa postane precej počasnejše, saj mora interpreter vsako vrstico znova prevesti, četudi jo ponavlja.  Tudi dostop do programskih spremenljivk je počasnejši.

Ker pa je to, da lahko računalnik izvede posamezno programsko vrstico, takoj, ko jo vtipkamo, zelo praktično se je sčasoma pojavila cela vrsta takoimenovanih skriptnih jezikov. Primerni so predvsem za računalniško administracijo, za povezovanje programskih aplikacij, za programiranje spletnih aplikacij in tudi samih hipertekstnih strani.

Večina skriptnih jezikov omogoča to, da posamezne ukaze sproti tipkamo, računalnik jih z interpreterjem prevede in takoj izvede. Prav za vse skriptne jezike pa velja, da lahko zaporedja ukazov zapišemo kot preprosto tekstovno (ASCII) datoteko, ki jo nato interpreter bere, razpoznava in izvaja vrstico za vrstico.

Naštejmo nekaj najbolj popularnih skriptnih jezikov:
o       Bash:   za sistemsko administracijo in povezovanje programov na računalnikih z operacijskim sistemom LINUX
o       PHP:   Za programiranje oziroma povezovanje aplikacij na spletnih strežnikih
o       JavaScript: Za programiranje spletnih strani
o       Python: Za učenje programiranja, za sistemsko programiranje, za programiranje na področju umetne inteligence,..