Elektronska pošta (e-pošta) je način
izmenjave sporočil ("pošte") med ljudmi, ki uporabljajo
računalnike, tablice ali pametne telefone. E-pošta deluje prek
računalniškega omrežja, ki je danes predvsem internet. Nekateri
zgodnji sistemi za pošiljanje e-poštnih sporočil so od avtorja in
prejemnika zahtevali, da sta hkrati v spletu, tako kot pri
neposrednem sporočanju. Današnji e-poštni sistemi temeljijo na
modelu shranjevanja in posredovanja. E-poštni strežniki
sprejemajo, posredujejo, dostavljajo in shranjujejo sporočila.
Tako pošiljatelj kot prejemniki niso nujno sočasno na spletu.
Zadošča, da se s poštnim strežnikom na spletu kadarkoli na
kratko povežejo.
E-pošta omogoča pošiljanje sporočil enemu ali več prejemnikom in
definiranje zadev za sporočila. Zadeve (tematika) e-poštnih sporočil so
koristne, saj prejemniku omogočajo, da že s pogledom na sam seznam
sporočil v svojem nabiralniku takoj vedo, o čem govori posamezno
sporočilo.
E-pošta se je omejeno pojavila v šestdesetih letih., Sredi sedemdesetih
let pa dobila obliko, ki ji zdaj pravimo elektronska pošta. E-pošta
deluje prek računalniških omrežij, ki je danes predvsem internet. Nekateri
zgodnji sistemi za pošiljanje e-poštnih sporočil so od avtorja in
prejemnika zahtevali, da sta bila hkrati v spletu, tako kot pri
neposrednem sporočanju. Današnji e-poštni sistemi temeljijo na modelu
shranjevanja in posredovanja. E-poštni strežniki sprejemajo, posredujejo,
dostavljajo in shranjujejo sporočila. Tako uporabniki kot
njihovi računalniki niso nujno sočasno na spletu. Za pošiljanje in
prejemanje sporočil se morajo na kratko povezati, običajno s poštnim
strežnikom ali spletnim vmesnikom.
A-pošta je najprej bila ASCII besedilno komunikacijsko sredstvo, Kasneje
pa je bila razširjena v večnamensko internetno pošto, ki omogoča
uporabo drugih naborov znakov in prilog z večpredstavnostno vsebino.
Mednarodna e-pošta z internacionaliziranimi e-poštnimi naslovi, ki
uporabljajo UTF-8, je bila standardizirana, vendar še doslej ni širše
sprejeta.
Kaj potrebujemo za elektronsko pošto?
Za upravljanje z elektronsko pošto potrebujemo internetno povezavo
s poštnim strežnikom (na katerem moramo biti seveda registrirani). Tako
registracijo dobimo v ustanovi, kjer smo zaposleni, Lahko pa se
registriramo na katerem od prosto dostopnih poštnih strežnikov (gmail.com,
hotmail.com,..)
Ob registraciji na takem poštnem strežniku pridobimo elektronski poštni
naslov.
Na našem lokalnem računalniku potrebujemo še samostojen poštni program
(odjemalec)., Lahko pa pošto pošiljamo, sprejemamo in pregledujemo
preko spletnega brskalnika (če to uporabljeni poštni strežnik
omogoča). Slednje je posebno pripravno, če hočemo pošto uporabljati
nekje, kjer nimamo svojega računalnika (na primer na potovanju). V obeh
primerih je delo s programom podobno
Kako je sestavljen e-poštni naslov?
Vsak elektronski naslov je podobno sestavljen. Običajno se začne z imenom
in priimkom, uporabniškim imenom ali vzdevkom, nato sledi posebni znak @ (afna) in na koncu še ime domene.
Spodnja slika predstavlja preprost poštni odjemalec, kakršnega
najdemo na računalnikih z operacijskim sistemom Windows. Podobne,
velikokrat še boljše odjemalce najdemo tudi na drugih operacijaskih
sistemih in od drugih ponudnikov. Za razlago najbolj osnovnih
funkcij takšnih programocv ta slika zadošča.
(A) Pri namestitvi poštega programa moramo navesti račun, ki ga pozna
poštni strežnik, pri katerem smo registrirani. Pri pisanju elektronske
pošte se naš naslov nato avtomatsko pojavi . Ta naslov bo dobil tudi
prejemnik naše pošte.
(B) Navesti moramo naslov prejemnika naše pošte. Navedemo lahko še,
komu pošiljamo kopijo tega sporočila(C). Prejemnikov pošte je lahko tako
več. Če ne želimo, da drugi prejemniki vedo, komu pošiljamo kopijo, lahko
takega (skritega) prejemnika navedemo v rubriki (D) (Skrita kopija, Skp,
lahko tudi BCC).
(E) Navedba zadeve ni nujna, je pa lepo in običajno, da jo navedemo, saj
uporabnik takoj, že iz seznama sporočil ugotovi, za kaj v sporočilu gre.
(F) Seveda ne sme manjkati samo sporočilo. Običajno lahko na sporočilo
"pripnemo" še kakše datoteke (dokumente, slike ipd). A pri tem ne
pretiravajmo, saj lahko poštni strežnik pošto s prevelikimi priponkami
zavrže.
(G)In končno ikona, na katero kliknemo, da sporočilo pošljemo. Lahko pa
bi jo tudi zavrgli.
Ko smo sporočilo sestavili, ga lahko pošljemo. Prejemnik dobi elektronsko
pošto v svoj poštni nabiralnik.
Navodila pravega obnašanja pri uporabi e-pošte
V običajnem pogovoru s sogovornikom poteka tako verbalna kot
neverbalna komunikacija, kar pri elektronskem prenašanju sporočil
ne moremo doseči. Odziv sogovornika na določeno stvar, kot so
jeza, dolgčas, veselje ipd. je viden le iz povratnega pisnega
sporočila.
Pri elektronskem pisanju sporočil veljajo nekatera osnovna
pravila, znana kot "netiquette" ali predpisi dobrega obnašanja:
Uporabljajte vrstico zadeva! V njej jasno povejte kaj je bistvo
sporočila oz. za kaj gre. Ne puščajte okenca za zadevo praznega.
Nikoli ne pišite vse z velikimi črkami. V računalniškem jeziku to
pomeni, da na nekoga kričite.
Uporabljajte pravila pravopisa, slovnice in slovarjev. Deloma si
lahko pomagate z vgrajenimi orodji.
Pazite na oblikovanje. Nekomu vaše kričeče barve, čudna ozadja ter
menjava malih in velikih črk ne bodo vše?. Različni programi za
elektronsko pošto imajo popolnoma različne dodatne funkcije. Tako se
lahko zgodi, da vsega dodatnega oblikovanja prejemnik ne bo videl in
slika bo popačena.
V elektronska sporočila ne vpisujte številk kreditne kartice, gesla
in ostalih zaupnih podatkov.
Ko odgovarjate na sporočila, vstavite le najpomembnejše informacije
osnovnega sporočila, da vas bo oseba razumela. Ne pošiljajte celotnega
osnovnega sporočila nazaj.
Vključite signature line ali vrstico s vašim podpisom na koncu
vsakega sporočila. Ta običajno vključuje vaše ime, elektronski naslov in
ostale pomembne informacije. Del z vašim podpisom naj ne presega štirih
vrstic.
Elektronska sporočila naj bodo kratka in v odstavkih. Med odstavki je
priporočljivo pustiti eno vrstico prazno.
Uporabite zvezdice, ko poudarjate neko besedo, npr.: to bi bilo
*zelo* koristno.
Uporabite lahko znake čustev/emotikone in kratic/akronime, ki
naredijo sporočilo bolj osebno.
