Porazdeljene podatkovne baze delimo glede na različne kriterije.

1. delitev - glede na stopnjo homogenosti

• Homogena PPB
• Na vseh strežnikih se nahajajo enaki SUPB-ji. To pomeni, da je v veljavi tudi enoten podatkovni model.
• Lažje načrtovanje, vzdrževanje podatkovnega sistema.
• Težava: kako prepričati vse uporabnike, da se odločijo za isti SUPB oz. za enak podatkovni model?
• Heterogena PPB
• Na strežnikih so nameščeni različni SUPB-ji.

2. delitev - glede na stopnjo lokalne avtonomije

• Brez lokalne avtonomije
• Vsi dostopi do PPB se izvajajo le preko odjemalca, ki zahtevo posreduje SUPPB-ju (distributed concurrency controller).
• Slabost: počasnejši dostop do lokalnih podatkov.
• Prednost: enotnost dostopa do vseh podatkov.
• Z lokalno avtonomijo
• Vsaka lokalna PB ima svoje tudi svoje direktne uporabnike, ki neposredno dostopajo do nje s pomočjo lokalnega SUPB.

3. delitev - glede na stopnjo porazdelitvene transparentnosti

• Visoka stopnja porazdelitvene transparentnosti
• Uporabnik dojema porazdeljeno podatkovno bazo, kot bi bila ena sama - centralizirana baza.
• Obstaja globalni podatkovni slovar, njegova uporaba je uporabnikom prikrita.
• Ta način je do uporabnikov prijaznejši.
• Problem: izdelava integrirane sheme podatkov.
• Nizka stopnja porazdelitvene transparentnosti
• Uporabnik mora sam vedeti, na katerem strežniku se nahajajo želeni podatki.

4. delitev - glede na način porazdeljevanja podatkov

• Horizontalno porazdeljevanje podatkov:
• porazdelimo vrstice tabel.
• Vertikalno porazdeljevanje podatkov:
• porazdelimo stolpce tabel.
• Pri vertikalni porazdelitvi se stolpec s ključem podvoji. S tem je omogočeno povezovanje posameznih delov enega zapisa.
• Kombinirano (horizontalna + vertikalna porazdelitev)
• večnivojsko porazdeljevanje
• Posledica: boljše performanse (manj dostopov do posamezne tabele).

Primer neporazdeljene tabele: