Razvoj programov v ukaznem okolju

Najmanj, kar moramo imeti na voljo, je preprost urejevalnik teksta, s katerim bomo zapisali program v izvorni kodi, in prevajalnik danega programskega jezika.

V primeru programov v Javi moramo imeti  na voljo tudi izvajalno okolje, takoimenovani RTE (Run time Environment). Za programerja je najbolj priporočljivo, da si zato na svoj računalnik namesti takoimenovani SDK (Software Development Kit). Ta vsebuje tako prevajalnik, kot izvajalno okolje. Več o tem kasneje.

Začetnik v programiranju običajno začne pisati svoje prve programe s preprostim urejevalnikom, kot je na primer beležnica (Notepad).

Ko želimo tak program prevesti, odpremo ukazno okno (Command prompt pri MS Windows, konzolno oziroma terminalsko okno pri LINUX) in najprej poženemo prevajalnik ter program prevedemo. Nato v istem oknu z novim ukazom poženemo prevedeni program. Za primer programov v Javi izgleda vse skupaj tako.

Če smo za pisanje izvorne kode uporabili navadni urejevalnik teksta, nismo pri tem imeli nobene pomoči. Bolj uporabni pa so urejevalniki, ki so prirejeni za pisanje programov. Ti običajno z obarvanjem posameznih besed poudarijo ključne programske besede. Pomagajo nam tudi pri pisanju oklepajev in zaklepajev, ker obarvajo oba ustrezna oklepaja in delajo gnezdenje porgrama bolj pregledno.

Kot ponazoritev takih lastnosti kaže spodnja slika odprtokodni urejevalnik Notepad++.

V razliko od integriranih razvojnih okolij pa taki urejevalniki sami po sebi ne tvorijo nobene kode in običajno ne nudijo sprotnega preverjanja pravilnosti našega kodiranja.

Programerski urejevalnik teksta se precej razlikuje od oblikovalnikov besedil, kot je na primer Word.  Najbolj pomembna razlika je ta, da shranjuje čist tekst brez oblikovalskih lastnosti, kot so na primer fonti. Zato pa dober programerski urejevalnik nudi še dodatne možnosti, kot so:

• Barvanje sintakse. Prikazovanje komentarjev, nizov, ključnih besed v različnih barvah, kar povečuje čitljivost programa. Napake zato lažje najdemo.
• Funkcijski menu. Dvižni menu (pop-up menu), ki kaže seznam funkcij v izvorni kodi. Z izbiro ustrezne funkcije vnesemo to funkcijo neposredno v našo kodo.
• Avtomatski zamik (auto-indentation). Ko zamaknemo eno vrstico, bo urejevalnik samodejno na enak način zamikal naslednje vrstice, kar je pri večini programskih jezikov smiselno.
• Ujemanje oklepajev. Ko natipkamo zaklepaj, se avtomatsko poudari ustrezni oklepaj. Namesto tega lahko pride do poudarka celotnega teksta med obema oklepajema.
• Nadomeščanje tabulatorskega znaka z ustreznim številom presledkov.

V primeru sintaksnih napak nas prevajalnik opozori, približno v kateri vrstici je naletel na napako. Vrnemo se v urejevalnik teksta, napako odpravimo in postopek prevajanja ponovimo.

 

Uporaba Java SDK

Če namestimo  Sunovo razvojno okolje  »Software Development Kit for Java« lahko uporabljamo za prevajanje in izvajanje javanskih programov ukaze "javac", "java" in"appletviewer". Ukaza javac in java smo že spoznali, ukaz »appletviewer« pa omogoča izvajanje javanskih apletov. Te sicer lahko izvajamo tudi vključene v ustrezne hipertekstne strani.

Zelo priporočljivo je še, da na svoj računalnik namestimo kopijo javanske interaktivne referenčne dokumentacije »JDKTM  Documentation«, ki nudi tudi izkušenemu programerju napotke, kako uporabljati gradnike javanskih programov. Spodnja ekranska slika prikazuje primer zbiranja informacij, kako uporabljamo v Javi matematične funkcije.

 

Razvoj programov v ukaznem režimu terja tako ročno prehajanje med posameznimi orodji (urejevalnik, prevajalnik, interaktivna pomoč, izvajanje programa. Kljub temu ga včasih uporabljajo tudi izkušeni programerji.

Programer – začetnik pa tako dobi občutek za posamezne faze programiranja in je že zato tak pristop zanimiv in koristen.