Komuniciranje

Kaj je komuniciranje?


Komunicirati, (lat. communicare) pomeni posvetovati se, razpravljati, vprašati za nasvet. Komuniciranje je torej  odnos, s katerim izmenjujemo znanje. Na eni strani imamo nekoga, ki je prejemnik znanja in na drugi nekoga, ki je oddajnik. Kadar se pogovarjamo s prijatelji, gledamo televizijo, beremo knjigo, pobožamo nekoga, ... komuniciramo. Seveda je veliko boljše celostno prejemanje znanja, z opazovanjem in sprejemanjem realnosti. Vedno pa to ni možno. Zato se takrat zatečemo h komunikaciji.


Elementi komunikacije

Komunikacija je dvosmerni proces, v katerem izmenjava sporočil povezuje pošiljatelja in prejemnika v smeri dogovorjene smeri, sestavljene iz sedmih elementov:

  1. Pošiljatelj: Drugače znan kot vir, je oseba, ki ima nekaj, kar lahko prenese na drugega.
  2. Kodiranje: Pošiljatelj sporočila izbere ustrezne besede ali neverbalne tehnike za pretvorbo ideje v sporočilo, ki se imenuje kodiranje.
  3. Sporočilo: Sporočilo pomeni nekaj, kar želi pošiljatelj sporočiti prejemniku. Brez sporočila komunikacija ni mogoča.
  4. Medij: Medij nakazuje na kanal ali način, preko katerega je sporočilo posredovano sprejemniku, t.j. lahko ga pošljemo preko elektronskega sistema za obdelavo besedila, grafike, simbola itd.
  5. Sprejemnik: Tisti, kateremu je sporočilo usmerjeno, se imenuje sprejemnik. Sporočilo opazi in posreduje nekaj pomena.
  6. Dekodiranje: Dejanje tolmačenja sporočila s strani sprejemnika je označeno kot dekodiranje. Oseba, izkušnja in odnos prejemnika imajo ključno vlogo pri dekodiranju sporočila.
  7. Povratne informacije: Proces komunikacije se nikoli ne more zaključiti, če manjka odziv sprejemnika. Omogoča komunikatorju sporočila, da ve, ali je bilo sporočilo prejeto in interpretirano na enak način kot je bilo naročeno.

Vseh sedem elementov komunikacije ima pomembno vlogo v celotnem procesu, saj lahko pride do deformacije med nameravanim sporočilom in prejetim sporočilom.


Oblike komuniciranja

Formalna komunikacija: Znana tudi kot uradna komunikacija, ki poteka skozi vnaprej določene kanale, ki jih bodo morali upoštevati vsi člani organizacije. V vsaki organizaciji se ustanovi korporativna lestvica, prek katere poteka komunikacija, ki je lahko:

Neformalna komunikacija: oblika komunikacije, ki spontano raste iz osebnih ali družbenih potreb, med člani organizacije, ki se imenuje vinska ali neformalna komunikacija. Gre za sekundarno omrežje informacij v organizaciji, ki je lahko:

Neformalna komunikacija je najhitrejša oblika komunikacije, ki hitro posreduje informacije različnim članom organizacije. Nadalje je mogoče hitro odgovoriti tudi članom.

Komunikacija "vinske trte" (Gossip veriga) je neformalno komunikacijsko omrežje znotraj organizacije, ki se uporablja za širjenje informacij mimo formalne komunikacijske strukture. Tako kot rastlina vinske trte, se širi naključno in gre tja, kamor gre lahko. Vinske trte oblikujejo posamezniki in skupine v organizaciji. Ljudje v skupinah imajo nekaj skupnega, ki jih povezuje. Oseba lahko pripada eni ali več skupinam. Za tako komunikacijo je značilno:

Fleksibilnost: Formalne kontrole take komunikacije ni, zato je bolj prilagodljiva kot druge oblike komunikacije. Zaradi tega je bolj ranljiva in problematična, saj ne moremo poslati sporočila nobeni določeni osebi, temveč je vse prepuščeno naključju. Nimamo pojma, koliko ljudi ali kdo bi sčasoma slišal sporočilo.

Hitra komunikacija: Hitrejša je od številnih drugih oblik komuniciranja, kot so poštne storitve ali objavljanje biltenov.

Ni zapisov: ni dokazov, ki bi jih bilo mogoče dokumentirati za poznejšo uporabo

Izkrivljanje: Sprejeto sporočilo se izkrivlja, ko prehaja iz ene osebe do druge.

Spontanost: Komunikacija je spontana, saj se samodejno prenaša z najvišje ravni organizacije na spodnjo raven, brez težav pri posredovanju sporočila. Uprava ga lahko uporablja za širjenje informacij, ki jih ni mogoče deliti uradno ali zaradi preizkušanja "klime".

Poceni: Ne potrebuje sredstev. Vendar pa vas lahko drago stanejo morebitne negativne posledice sporočil, ki so popačena pri prenosu s strani osebe na osebo, ali če oseba ne prejme sporočila zaradi nesporazuma, ker drugi mislijo, da je že bila obveščena. Ni nobenega nadzora nad sporočilom ali ga je kdo slišal, niti, kaj je dejansko slišal.

Načini komuniciranja

Besedna komunikacija: Komunikacija, v kateri se besede (govorjene ali pisane) uporabljajo za prenos informacij, se imenuje besedna ali verbalna komunikacija. To lahko storite na dva načina:

Nebesedna komunikacija: Komunikacija med strankami, pri kateri se besede ne uporabljajo kot sredstvo za izmenjavo sporočil, tj. Razen besed, se druga sredstva uporabljajo kot zvoki, simboli, dejanja in izrazi. Komunikacija tako poteka neverbalno:

Komunikacija je hrbtenica organizacije, ki brez nje nobena organizacija ne more preživeti in učinkovito delovati, da bi dosegla svoje cilje. To je osnovno sredstvo, s katerim člani organizacije delajo skupaj. Poleg tega povezuje vse člane organizacije v eno nit in jim omogoča, da se odzovejo in vplivajo drug na drugega.

Komunikacijsko omrežje

komunikacijsko_omrezje

Komunikacijsko omrežje nastane takrat, kadar ima več oseb hkrati vlogo oddajnika in prejemnika, se pravi, da si medsebojno izmenjujejo sporočila. Pri takšni vrsti komunikacije moramo biti pozorni, da nam posmezni elementi ne "izpadejo" iz komunikacijskega omrežja.


Socialna (družbena) omrežja


Temu opravimo tudi virtualne skupnosti oziroma spletno mesto, ki združuje ljudi, da se pogovarjajo, izmenjujejo zamisli in interese ali ustvarjajo nove prijatelje. Za razliko od tradicionalnih medijev, ki jih običajno ustvarja ne več kot deset ljudi, spletna mesta družbenih omrežij vsebujejo vsebine, ki jih je ustvarilo več sto ali celo več milijonov ljudi.

Hiter razvoj in širitev interneta ter socialno zasnovanih storitev povzroča nastanek socialnih omrežij na internetu, ki se imenujejo tudi virtualne ali spletne skupnosti. Socialna omrežja je mogoče vzdrževati ali predstaviti prek spletnih mest za socialno mreženje, kot so MySpace, LinkedIn ali posredno iz podatkov o interakciji uporabnikov, dejavnostih ali dosežkih, kot so e-poštna sporočila, klepeti, spletni dnevniki, domače strani, povezane s hiperpovezavami, komentirane fotografije v sistemu za skupno rabo v multimediji itd. Socialna mreža je množica registriranih posameznikov oziroma njihovih digitalnih predstavitev. Te povezujejo relacije, pridobljene iz podatkov o njihovih dejavnostih, skupnih komunikacijah ali neposrednih povezavah, zbranih v internetnih sistemih. Takšna raznolikost prinaša celovit in skladen pogled na koncept internetnih socialnih omrežij.