V prejšnjih poglavjih smo spoznali čudovite stvari, ki so dosegljive v omrežju Internet in drugih omrežjih. Potrebno pa je opozoriti na možne nevarnosti in načine zaščite.

Na omrežje se vpisuje mnogo različnih ljudi in težko ugotovimo, kakšne so njihove namere. Kadarkoli smo povezani v omrežje, obstaja možnost, da na naš računalnik pride nepovabljen gost (program, oseba). Zato je dobro, da smo seznanjeni vsaj z osnovnimi možnostmi zaščite in splošni pojmi varovanja.

Pojmovanje računalniške varnosti v podjetjih je nekoliko drugačno od tistega doma oz. računalnika za osebno – domačo uporabo. Medtem, ko se doma poskušamo zavarovati predvsem pred lastnimi napakami in zlorabami v omrežju, je dojemanje računalniške varnosti v podjetjih precej celovitejše in zahtevnejše. Čeprav so mnoge uporabljene tehnologije iste, se pogosto uporabljajo v druge namene.

Strjeno pomeni zaupnost: »samo pooblaščene osebe lahko vidijo oz. imajo dostop do zaščitenih podatkov«.

Zaupnost pomeni omogočanje dostopa do podatkov in računalniških virov ter delov računalniškega sistema le pooblaščenim osebam. Omejevanje dostopa dosežemo s pooblaščenim dostopom in kodiranjem podatkov.

Povezava v internet so vrata v podjetje prav tako kot je fizičen vhod za ljudi. Tako kot fizičen vhod za ljudi je tudi povezavo v internet potrebno ustrezno zaščititi. (požarni zidovi, programskimi pripomočki, kot so različni ovijalni programi – tcpwrapper, s katerimi blokiramo dostop v naše omrežje). Potrebno je omejiti povezave in pregled znotraj podjetja. Ustrezno zaupnost in varnostno politiko je potrebno postaviti pri podjetjih, ki imajo več prostorsko dislociranih podružnic (z postavitvijo navidezno najeto omrežje virtual private network VPN in IPSec).

Celostnost  lahko pomeni-predstavlja različne stvari znotraj različnega konteksta. Nekateri pomeni celostnosti so:

•   natančnost
•   točnost, vestnost
•   nespremenljivost
•   spremenljivost na dopusten način
•   spremenljivost samo pooblaščenim osebam
•   spremenljivost samo pooblaščenim procesom
•   skladnost
•   notranjo konsistentnost
•   razumljivost in točnost rezultatov

Dostopnost se kaže tako v dostopnosti do podatkov, kakor tudi do servisov računalniškega sistema.
Različni pogledi na dostopnost vsebujejo:

•     prisotnost objektov ali servisov v uporabni obliki
•     zmožnost dostopa do servisa, ki ga potrebujejo
•     napredovanje,zmanjševanje  čakalnih časov
•     primeren časovni odziv servisov

• Napadi hekerjev
• trojanski konji - Trojan horses
• odpoved storitve - Denial of service
• zamenjava DNS naslova - DNS spoofing
• nadzor paketov, prometa - Packet sniffers
• pridobivanje osebnih podatkov - Social engineering
• zamenjava prave spletne strani z lažno - Web page defacement
• virusi - virus
• črvi - worms
• neželena okna - pop-ups
• neželena pošta - spam
• škodljiva programska oprema - malware
• vohunska programska oprema - spyware
• fizična zaščita računalnika pred ljudmi in drugimi nevarnostmi

Beseda heker/hacker je izraz za računalniškega entuziasta. Običajno besedo heker povezujemo z osebo, ki želi nepooblaščeno dostopiti do tujih računalnikov z namenom uničiti ali zlorabiti podatke. Mnogi hekerji se rajši imenujejo krekerji/ crackers.

Hekerji uporabljajo mnogo načinov da vplivajo na delovanje vašega računalnika. Poglejmo si najbolj znane metode:

•    Programi trojanski konji/Trojan horse programs

so majhni programi, ki jih “nevede” prenesemo (download) v svoj računalnik z mislijo, da so potrebni za naše delovanje. So škodljivi programi, ki se pretvarjajo, da so nekaj drugega, kot v resnici so. Se ne razmnožujejo samodejno.

•    Odpoved storitve/Denial of service attacks

so narejeni z namenom, da onemogočijo določene storitve npr. spletno stran, poštne storitve ali da oslabijo delovanje omrežja. Heker izdela program, ki neprestano zahteva informacijo od posamezne storitve in tako onemogoča normalno delovanje strežnika in omrežja.

•    Zamenjava DNS naslova/DNS spoofing

Hekerji spremenijo DNS številko in tako URL naslov pošlje uporabnika na popolnoma drugo spletno stran. Npr. www.microsoft.com kot URL naslov vas namesto na spletno stran podjetja Microsoft preusmeri na lažno spletno stran, kjer prodajajo avtomobile.

•    Pregledovanje paketov/Packet sniffers

je program, ki nadzoruje promet na omrežju. Tako želi iz njega pridobiti informacije, s katerim bi nato lažje prišel v omrežje (na primer uporabniško ime in geslo ).

•    Pridobivanje osebnih podatkov/Social engineering

je izraz, s katerim se označuje ravnanje hekerjev, ko želijo pridobiti osebne podatke uporabnikov in tako preko njih vstopiti v omrežje.

•    Zamenjava prave spletne strani z lažno/Web page defacement

Hekerji zamenjajo pravo spletno stran z lažno in preko nje zbirajo informacije o vas, kreditnih karticah, navadah, osebnih podatkih ipd. (Primer - The CIA, The Republican National Committee, The New York Times).

Nezaželeno elektronsko pošto lahko dobimo na več načinov:

•     avtomatsko, preko raznih spletnih čitalcev ali pajkov, ki so izsledili naš elektronski naslov nekje na spletnih straneh;
•     prijavili smo se v neko knjigo gostov in tam pustili naš elektronski naslov;
•     sodelovali v nekem nagradnem kvizu ali igri;
•     enostavno odgovorili na eno izmed nezaželenih sporočil, ki so prispeli na naš naslov;
•     naš elektronski naslov je na rumenih straneh oz.v  telefonskem imeniku;
•     smo člani novičarskih skupin;
•     preko spletnih strani, kjer smo vstavili svoj elektronski naslov;
•     dobili smo jo od nekoga drugega.

Obstajajo programi, ki se “pritajijo” v naš računalnik in prevzamejo nadzor in programi, ki takšne odkrivajo. Ti programi so znani kot vohunska programska oprema/adware ali spyware. Ti programi uporabljajo stvari, kot so piškotki/cookies, nadzor/surveillance  control in stvari za omejitev dostopa/blocking software. Programi tako spremljajo delo uporabnika in jih javljajo tistim, ki so ta program napisali ali podtaknili v sistem.

Adware tipi programov nas običajno motijo z občasnim pojavljanjem reklamnih sporočil na zaslonu. Ti pa upočasnijo delovanje našega računalnika.

Spyware tipi so pravi vohunski programi, ki zbirajo informacije o nas z namenom, da jih posredujejo nekomu drugemu. Programi upočasnijo delovanje in lahko povzročijo izpad delovanja.

Primer vpogleda v piškotke, kar tipično vidimo le v naprednih nastavitvah brkljalnika.

Piškotek HTTP (imenovan tudi spletni piškotek, internetni piškotek, piškotek brskalnika ali preprosto piškotek) je majhen del podatkov, poslanih s spletnega mesta in shranjen na uporabnikovem računalniku s strani uporabniškega spletnega brskalnika med brskanjem uporabnika. Piškotki so bili zasnovani kot zanesljiv mehanizem za spletna mesta, da si zapomnijo informacije o stanju (kot so predmeti, ki so dodani v nakupovalni košarici v spletni trgovini), ali za beleženje dejavnosti brskanja uporabnika (vključno s klikom določenih gumbov, prijavo ali snemanje strani v preteklosti). Uporabljajo se lahko tudi za zapomnitev poljubnih podatkov, ki jih je uporabnik prej vnesel v polja obrazca, kot so imena, naslovi, gesla in številke kreditnih kartic.

Druge vrste piškotkov opravljajo druge pomembne funkcije v sodobnem spletu. Morda je najpomembnejše, da so piškotki za preverjanje pristnosti najpogostejši način, ki ga uporabljajo spletni strežniki, da bi vedeli, ali je uporabnik prijavljen ali ne in s katerim računom so prijavljeni. Brez takšnega mehanizma spletno mesto ne bi vedelo, ali naj pošlje stran, ki vsebuje občutljive podatke, ali pa zahteva, da se uporabnik sam potrdi z prijavo.

Razne institucije želijo imeti nadzor nad uporabniki Interneta in tudi podjetja želijo nadzor nad delom zaposlenih pri uporabi računalnika. Takšne programe za nadzor uporabljajo tudi varnostne službe. Nekatera podjetja tudi zanima, katere spletne strani odpirajo njihovi uporabniki ali kaj z računalnikom počnejo. Tako na njihove računalnike namestijo programe, ki spremljajo njihovo delovanje in celo katere tipke in kaj na tipkovnici računalnika so pritisnili (keystroke loggers).

Popolne zaščite na omrežju Internet ni. Največkrat pa podjetja, starši ali šole želijo preprečiti dostop do programov ali spletnih strani z določeno vsebino. Ta problem je postal pereč z zapleti okoli pornografije in na šolah bomo morali nujno preprečiti dostopa do oporečnih strežnikov.

Obstajajo programi, s katerimi lahko preprečimo zaganjanje drugih programov, ali omejimo upravljanje s računalnikom, tako da lahko uporabnik uporablja samo točno določene programe. 

Druga skupina programov pa skrbi za blokado pregleda določene vsebine, tako da definiramo posebne filtre, v katerih povemo, kaj se lahko prikaže in kaj ne.

.

V računalništvu je požarni zid sistem za varnost omrežja, ki nadzira in nadzoruje vhodni in izhodni omrežni promet na podlagi vnaprej določenih varnostnih pravil. Požarni zid običajno vzpostavi oviro med zaupanja vrednim notranjim omrežjem in nezaupnim zunanjim omrežjem, kot je internet.

Požarni zidovi so pogosto kategorizirani kot omrežni požarni zidovi ali požarni zidovi, ki temeljijo na gostitelju. Omrežni požarni zidovi filtrirajo promet med dvema ali več omrežji in delujejo na omrežni strojni opremi. Požarni zidovi, ki temeljijo na gostitelju, se izvajajo na gostiteljskih računalnikih in nadzorujejo omrežni promet v in iz teh računalnikov.

Nekaj znanih proizvajalci programskih požarnih zidov:

• Bitdefender Internet Security  (za Windows)
• Intego Premium Bundle za uporabnike MAC
• Avira Free Internet Security; prosto dostopen.        
• Zone Alarm Personal Firewall: http://www.zonelabs.com/

Ena največjih groženj računalniških sistemov predstavljajo virusi. Proti njim se borimo s protivirusnimi programi, ki varujejo naše datoteke, ki so shranjene v našem računalniku preko CD-pogona, USB ključka, elektronske pošte ali drugega prenosnega pomnilniškega medija.

Nekateri so mnenja, da viruse in protivirusne programe pišejo iste osebe, kar v določenih primerih morda tudi drži. Proizvajalcev protivirusnih programov je veliko. V čem in kako se razlikujejo?

So običajno dodatki poštnih programov in tako razširjajo svoje funkcije. Sestavljeni so iz naprej definiranih ali lastno narejenih filtrov, s pomočjo katerih preprečujemo nezaželeni pošti dostop v naš računalnik (na strežniku ali odjemalcu).
Za preprečevanje neželene e-pošte se uporabljajo različne  anti-spam tehnike. Nobena pa ni popolna rešitev za problem nezaželene e-pošte in vsaka terja kompromise med nepravilnim zavračanjem legitimnih e-poštnih sporočil (napačnih pozitivnih rezultatov) in ne zavračanjem vseh neželenih sporočil (napačnih negativnih rezultatov) - in s tem povezanih stroškov v času, naporu in ceni.
Tehnologije za preprečevanje neželene pošte lahko razdelimo na štiri široke kategorije:

• tiste, ki zahtevajo ukrepanje posameznikov,
• tiste, ki jih lahko avtomatizirajo skrbniki elektronske pošte,
• tiste, ki jih lahko avtomatizirajo pošiljatelji elektronske pošte
• tiste, ki jih uporabljajo raziskovalci in uslužbenci organov pregona.

Največkrat jih srečamo pri povezavah na spletne strani, kjer je varnost na prvem ali višjem mestu. Predvsem so to bančne transakcijske spletne strani, davčne spletne strani in tiste, pri katerih vstavljamo podatke, in bi želeli, da na kodiran in varen način prispejo do spletne strani in ponudnika.

Kako opazimo, da smo na “varni” ali bolje, varnejši spletni strani? URL naslov se začne s HTTPS in v desnem spodnjem delu okna je ključavnica spletnega brskalnika, kar označuje, da je stran v načinu prenosa SSL -Secure Sockets Layer.