Spoznali bomo naslednje pojme: zgradba ukaza, operand:celo število, število v pomični vejici, oktet (pogojno znak), četverka, bit, osnovne operacije : aritmetične, logične, primerjalne
Zaenkrat si stvar poenostavimo in spoznajmo najbolj osnovne ukaze:
· Vpis dane vsebine v nek register (ali pomnilno lokacijo)
· Prepis vsebine neke lokacije ali registra v nek drug register
· Povečevanje ali zmanjševanje vsebin registrov (ki tako delujejo kot števci, uporabljamo jih lahko za indekse v polja ipd.)
· Izvedba aritmetičnih operacij med dvema registroma (seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje..)/
· Izvedba logičnih operacij med dvema registroma (And, Or, Xor)
· (Druge ukaze bomo spoznali kasneje)
S primernimi ukazi lahko tudi spremenimo vrednost samega programskega števca. To pa pomeni preskok na drug del programa. Tak skok je lahko pogojen z rezultatom predhodne operacije (kar pomni statusni register procesorja).
To razbere iz takoimenovane kode ukaza. Ta je lahko dolga en
pomnilniški zlog (byt ali besedo), če pa je to premalo, jo lahko dopolnjuje še
več naslednjih zaporednih bytov v pomnilniku.
In kaj moramo v takem ukazu pomniti:
· Kodo operacije (Kaj naj CPE naredi: vpis ali prepis podatka, aritmetična ali logična operacija ipd)
· Kje se morebitni podatek nahaja (naslov podatka ali podatek kot tak)
· Način naslavljanja morebitnega podatka
Koliko bitov potrebujemo za kateri delo ukaza in kje
točno v kodi ukaza ležijo ti biti, je odvisno od takoimenovanega formata ukaza.
V nekaterih primerih lahko z enim ukazom naslovimo tudi 2 podatka.
Žal je format med različnimi tipi računalnikov ( bolje rečeno njihovih
centralnih procesnih enot) različen. Samo za občutek si poglejmo format
ukazov pri Intelovih procesorjih Pentium:
Kljub vsemu pa lahko zasledimo nekatere skupne značilnosti. In temu se bomo posvetili.