2) Prva plast ISO modela - fizični nivo

V tem poglavju se bomo pogledali osnovne aspekte fizičnega nivoja, ki zajemajo:

2.1) Teoretične osnove prenosa podatkov

Informacijo lahko  prenašamo  preko razdalje tako, da spreminjamo neko fizikalno lastnost prenosnega medija. Takšna sprememba se po mediju širi z neko hitrostjo in po določenem času pride do drugega konca medija, kjer kjer jo zajamemo. Na primer, če je prenosni medij kovinska žica, lahko na enem koncu žice  spreminjamo napetost. Te spremembe napetosti se bodo prenesle na drugi konec žice.

Prenosni mediji so v splošnem treh tipov:

 

če si predstavljamo vrednost fizikalnega pojava kot časovno funkcijo f(t), potem lahko prenešen signal matematično preučimo.

V principu se prenos podatkov lahko pojavlja v dveh različnih oblikah: prenos analognega signala in prenos digitalnega signala

Osnovni razliki med analognim  in digitalnim signalom sta:

Seveda se moramo zavedati da so fizikalni pojavi v osnovi analogne narave. Neka fizikalna količina se ne more hipoma spremenit iz ene vrednosti  v drugo, ampak potrebuje za ta prehod določen čas. Posledično pomeni, da fizični prenosni medij pri prenosu digitalnih podatkov ne bodo le te prenesli v izvorni obliki.

Kot bomo videli v nadaljevanju je, v določenih primerih, smiselno spreminjat analogne signale v digitalne in obratno. 

 

2.1.1) Fourierjeva analiza (Harmonska analiza)

Sinusna funkcija, kot naprimer sinus ali kosinus ima nekaj paramertrov ki jo določajo:

Fourier (francoski matematik) je dokazal, da se da poljubno funkcijo g(t) definirano na intervalu T, predstavit kot vsoto neskončno dosti sinusnih funkcij:


kjer je f = 1/T osnovna frequenza,  an in bn so amplitude harmoničnih nihanj, ki imajo frekvenco  n krat večjo od osnovne frekvence. Vrednosti c, an e bn so izračunljivi kot integrali funkcije g(t) in t.

Torej, če povzamemo, je nek časovno spremenljiv signal enak vsoti sinusnih funkcij katere imajo vsaka svojo amplitudo in frekvenco. Signal, ki ga predstavlja g(t) in traja čas T se da na drug način predstavit z njegovim frekvenčnim spektrom


Figura 2-1: Signal in njegov frekvenčni spekter

Katerikoli signal torej karakterizira - določa  frekvenčni interval v katerem so zajete frekvence sinusov, ki ga opisujejo. Temu intervalu pravimo tudi frekvenčni pas  (frequency band) signala.

Različni faktorji uplivajo na značilnosti frekvenčnega pasu.

Tudi za fizične prenosne medije je značilen nek frekvenčni pas poimenovan tudi prepustni pas. Ta predstavlja frekvenčni pas signala, ki ga fizični medij lahko prenese ne da bi bistveno spremenil signal.

Glavne spremembe signalov  so dušenje in časovna zakasnitev, ki se spreminjajo glede na  frekvence signalov.

Prepustni pas je običajno odvisen od samega prenosnega medija, včasih pa tudi od prisotnosti filtrov, ki režejo frekvence nad določeno mejo (fc). Kot primer, pri telefonskih linijah je prepustni pas 3 kHz (od 0 Hz do 3.000 Hz) in ga dosežemo z nizko propustnimi filtri.

V splošnem prenosni mediji:

Posledica tega je, da se kateremu koli prenosnemu mediju zmanjša prepustni pas, če se le temu poveča dolžina.

Če želimo da bo signal sprejet takšen kot je bil oddan, potem je potrebno, da je prenosni pas medija enak ali večji kot frekvenčni pas samega signala. Če ne, signal izgubi nekaj svojih harmonikov (običajno tiste z višjimi frekvencami) in je moten, torej spremenjen. Če pride do sprejemnika dovolj harmonikov bo signal še vedno uporaben.

Obstajata dva osnovna teorema, ki določata meje pri prenosu informacij.

2.1.2) Nyquistov teorem

Nyquist (1924) je dokazal, da analogni signal s pasovno širino h (od 0 do h Hz) lahko v celoti rekonstruiramo če ga vzorčimo s frekvenco 2h na sekundo. Signal prenaša količino informacije, ki je predstavljena z biti in je enaka

2h*(logaritem z osnovo 2 števila možnih vrednosti signala)

vsako sekundo.

Posledica tega teorema je ta, da je maksimalni data rate (včasih poimenovan tudi hitrost prenosa) prenosnega kanala, ki ima prepustni pas od 0 Hz  do h Hz in prenaša konsistentni signal V diskretnih vrednosti:

maksimalni data rate(bit/s) = 2h log2

V praksi to pomeni da binarni (dvojiški) signal ne preseže 6 kbps na liniji, ki ima prepusni pas 3 kHz.


2.1.3) Shannonov teorem

Nyquistov teorem velja za prenosne kanale, ki naj bi bili popolnoma neobčutljivi na motnje (kar na žalost ni res). V drugih primerih velja Shannonov teorem (1948), ki velja za prenosne kanale kjer je prisoten šum.

Predno si pogledamo teorem si je potrebno razčistiti koncept razmerje signal/šum (signal to noise ratio, S/N), ki govori o razmerju moči signala in šuma. Meri se v decibelih (dB), narašča s 10log10 (S/N). Spodnja tabela prikazuje nekaj primerov.

Razmerje S/N
enota v dB
2
3
10
10
100
20
1.000
30



Shannonov teorem ugotavlja, da je maksimalna podatkovna hitrost na kanalu obremenjenem s šumom, pri danem prepustnem pasu h Hz in razmerju signal/šum S/N enaka:

maksimalna hitrost (data rate v bit/sek.) = h log2 (1+S/N)

Očitno število nivojev signala V nima več vpliva na maksimalno hitrost. To je posledica šuma. Kot primer. Pri kanalu s pasovno širino 3 kHz in razmerjem signal/šum S/N = 30 dB (tipična telefonska linija) lahko dosežemo maksimalno hitrost 30.000 bps.

V splošnem:

2.2) Prenosni mediji

2.2.1) Sukana parica

Je najstarejši  in najbolj razširjen medij. Sestavljen je iz para vzporednih vodnikov, sukanih med seboj. To pa zato, da se izniči medsebojni vpliv (dva ravna vodnika tvorita anteni, če sta pa sukana pa ne). Uporablja se, na primer, za povezovanje terminalov v telefonskem sistemu (od hiše do telefonske centrale).

Prepustnost kanala je odvisna od dolžine, kljub temu se lahko prenaša več Mbps na razdalji več kilometrov.

Dva tipa parice sta pomembna za prenos podatkov:

Oba tipa kablov pogosto imenujemo tudi UTP (Unshielded Twisted Pair) za razliko od STP (Shielded Twisted Pair), ki je oklopljen, nudi boljše karakteristike vendar se skoraj ne uporablja več.

 

2.2.2) Koaksialni kabel

Je še en pogosto uporabljen medij za prenos, nudi boljše izolacijske lastnosti in omogoča večje hitrosti na večjih razdaljah.

Zgrajen je iz centralnega prevodnika obdanega z izolacijskim slojem okoli katerega je še kovinski ovoj.



Figura 2-2: Presek koaksialnega kabla

Precej so ga uporabljali v telefonskih sistemih za premagovanje večjih razdalj, sedaj pa ga zamenjujejo z optičnimi vlakni. Ostaja v uporabi v TV in video tehniki.

Obstajata (sta) dva tipa koaksialnih kablov:

Debeli - Baseband coaxial cable (50 ohm) uporabljal se je za digitalni prenos podatkov. Omogočal je hitrosti od 1 do 2 Gbps na 1km. Za večje razdalje so bili potrebni ojačevalci.

 Tanki - Broadband coaxial cable (75 ohm) se uporablja za analogni prenos. Je standardni kabel v TV tehniki. Omogoča 300 MHz pasovne širine na razdaljah do 100 km. Pasovna širina se razdeli na posamezne kanale (npr. 6 MHz za posamezni TV kanal). Kanali so med seboj neodvisni. Ko na enem kanalu prenašamo TV program lahko istočasno na drugem prenašamo podatke.


Figura 2-3: Multileksiranje - več prenosov na enem kanalu


2.2.3) Optična vlakna

So najbolj sodoben prenosni medij ki je povsem spremenil telekomunikacijski svet. Optično vlakno je narejeno iz steklenega vlakna (core) obdanega z zunanjim slojem stekla (cladding) z drugim lomnim količnikom in zaščitnim plastičnim slojem. Več vlaken se združi v optični kabel.



Figura 2-4: Optični kabel združuje več vlaken

Kljub temu, da svetloba potuje premočrtno, potuje signal v optičnem vlaknu v smeri vlakna ( je ujet v vlaknu). To je mogoče zaradi dveh različnih vrst stekla z različnimi optičnimi lastnostmi (lomni količnik).



Figura 2-5: Potovanje svetlobnega žarka

Poznamo dva tipa optičnih vlaken:

Optična vlakna imajo zavidljive lastnosti: trenutne tehnologije omogočajo prenosne hitrosti 50.000 Gbps (50 Tbps) z majhno možnostjo napake. Praktično pa so hitrosti manjše, saj nimamo še tako hitrih pretvornikov, ki bi pretvarjali električne signale v svetlobne dovolj hitro. Treutno zmorejo nekaj deset Gbps. V optičnem vlaknu je prenosni medij svetloba, če je,  predstavlja to 1 če jo ni pa 0.

Vlakna so narejena iz posebnih vrst zelo prozornega stekla (če bi imelo morje enako prozornost, bi videli dno oceanov), ki omogočajo zelo majhno slabitev svetlobnega signala. Slabitev signala je odvisna tudi od valovne dolžina svetlobe, zato se za prenos uporabljajo tri valovne dolžine, (vse v infra rdečem spektru) od 25.000 GHz do 30.000 GHz.

Optični prenosni sistem ima tri komponente:

Dve topologije  računalniških omrežij uporabljata optična vlakna: obroč in zvezda


Prednosti optičnih vlaken pred bakrenimi kabli:

Slabosti optičnih vlaken:

2.2.4) Brezžični prenos

Elektromagnetni valovi, povzročeni z gibanjem elektronov, potujejo skozi prostor (tudi prazen) s svetlobno hitrostjo in lahko inducirajo električno napetost v zelo oddaljeni sprejemni anteni.

Elektromagnetni spekter, uporaben za prenos podatkov:

Radijske frekvence in njihov namen so določene s strani države.

Če spuščamo radijsko frekvenco se spreminjajo lastnosti:

Podatke lahko prenašamo tako da moduliramo: