Bit parnosti pri odkrivanju napak pri prenosu podatkov
Ko sprejemnik prejme nek podatek, ne ve, ali je to res podatek, ki ga
je poslal oddajnik. Morda pa se je poslani podatek zaradi
motnje ali popačenja signala na svoji poti spremenil. Kako lahko
sprejemnik ugotovi, ali je pri prenosu podatka
morda prišlo do napake?
Obstaja več načinov. Eden od najpreprostejših je uporaba bita parnosti.
Uporaba bita parnosti
Binarna sporočila so
sestavljena iz skupine enic in ničel. Pri tem je lahko skupno
število enic bodisi sodo ali liho.Oddajnik in sprejemnik pa
se vnaprej "dogovorita", naj bo število poslanih enic vedno npr.
sodo, kar se uredi z dodatnim bitom (bit parnosti, angl. parity bit). Ta
ima lahko vrednost nič ali ena, pač glede na število že
prisotnih enic v podatku. Skupno število enic v podatku in
parnostnem bitu mora na koncu biti sodo.
Podobno velja, če bi bila v
začetku dogovorjena liha parnost.
Pravilo za vrednost bita parnosti se torej glasi:
Skupno
število enic v podatku in parnostnem bitu mora
ustrezati dogovorjeni parnosti (sodi oziroma lihi).
Metoda je preprosta in enostavna za implementacijo - bodisi strojno ali
programsko. Zanesljivost odkrivanja napak pa je majhna. Če namreč pride
do napake - torej spremembe iz 0 v 1 ali obratno, na dveh (štirih,
šestih) bitih
istočasno,
se skupna parnost ne spremeni in
takšna napaka ostane neodkrita. Ta metoda seveda tudi ne odkrije, na
katerem bitu je prišlo do napake. (Če bi, bi sprejemnik napako lahko tudi
popravil.)
Metoda je primerna za preproste prenose, kjer pride do napake zelo
redko in na enem bitu oziroma, kjer enkratna napaka ne pomeni pretirane
škode.
Za prenose, kjer je potrebna večja zanesljivost, se
uporabljajo učinkovitejše metode (več parnostnih bitov,
prečna in vzdolžna parnost, kontrolna vsota, uporaba polinomske kode
(CRC) in druge ...).
Ideja kontrolne vsote je povzeta iz vsakdanjega življenja...