Večina današnjih spletnih aplikacij sloni na uporabi n-nivojske arhitekture aplikacij 'odjemalec - strežnik'. Poleg podatkovnega in aplikacijskega strežnika ta arhitektura vključuje še spletni strežnik. Tako je odjemalčev sistem maksimalno razbremenjen. N-nivojska arhitektura je omogočila silovit razvoj mobilnega poslovanja.

Glavni problem delovanja v omrežnem okolju je visoka stopnja ranljivosti sistema. Zato je potrebno zagotoviti kompleksno (večnivojsko) varovanje. Varnostni nivoji in načini varovanja:

• omrežni nivo: za dostop se uporablja uporabniško ime in geslo;
• aplikacijski nivo: uporabljajo se varnostni mehanizmi, vgrajeni v aplikacijo;
• nivo podatkovnega strežnika: za vsakega uporabnika ali skupino uporabnikov kreirajo njihove ‘vloge' in se jim dodelijo ustrezna dovoljenja za dostop do podatkov,
• varna komunikacija med odjemalecem in strežnikom (uporaba enkripcije / dekripcije podatkov, certifikatov).

Kdaj je primerno uporabiti 3 ali n-nivojsko arhitekturo aplikacij 'odjemalec-strežnik'?

• Če imamo veliko aplikacijskih storitev.
• Če so aplikacije napisane v različnih jezikih / s strani različnih organizacij.
• Če podatke črpamo iz dveh ali večih heterogenih podatkovnih virov (različni SUPB-je ali SUPBji + datotečni strežniki).
• Če je predvidena življenjska doba aplikacije daljša od treh let (še posebej, če pričakujemo veliko sprememb ali dopolnitev aplikacije).
• Če pričakujemo veliko količino prometa (denimo, več kot 50000 dnevnih transakcij ali več kot 300 sočasnih uporabnikov na istem sistemu, ki dostopajo do iste PB).
• Če pričakujemo veliko komunikacij med aplikacijami (denimo pri elektronski izmenjavi podatkov - Electronic Data Interchange).