Računalnik sam zase je le kup plastike in kablov. Nasprotno od nekaterih drugih naprav, računalniki niso zgrajeni, da bi izvrševali neka v naprej določena opravila – zgrajeni so tako, da izvršujejo ukaze. Skupini ukazov pravimo program.

Z izrazom strojna oprema (Hardware) imenujemo fizične dele računalnika: monitor, tipkovnica, diski, miška ... Z izrazom uporabniška programska oprema imenujemo vse programe, ki jih računalniki lahko izvršujejo za delo uporabnikov. Računalniška strojna in programska oprema sta danes tako zapleteni, da potrebuje nekoga, da zadeve neprestano kontrolira – to je delo operacijskega sistema.

Operacijski sistem je skupek programov, ki leži med strojno opremo in uporabniškimi programi. (H.L. Capron)

Operacijski sistem sestavlja v zaključene sklope razvrščena programska oprema, ki omogoča učinkovito uporabo virov (zmožnosti) računalnika na uporabniku prijazen način. Predstavlja vmesnik med uporabnikom in strojno opremo. Zato uporabniku ni treba poznati strojnih značilnosti računalnika, ampak uporablja strojno neodvisne ukaze. Operacijski sistem pa poganja programe, razdeljuje procesorjev čas, dodeljuje pomnilnik, krmili naprave, kot so diski, tipkovnica, miška, zaslon...

Zgornja opredelitev predstavlja dva osnovna pogleda na vlogo operacijskega sistema. Prvi pogled je pogled uporabnika. Z uporabniškega vidika je ena najpomembnejših lastnosti, da je sistem uporabniško prijazen. Drugi vidik je sistemski vidik. S sistemskega vidika je glavna lastnost operacijskega sistema učinkovita uporaba virov računalniškega sistema. Takoj je potrebno opozoriti, da si omenjeni lastnosti v osnovi nasprotujeta, saj je uvedba grafičnih vmesnikov, kot posledica zahteve po uporabniški prijaznosti sistema, povzročila večje zahteve po pomnilniku in s tem negativno vplivala na učinkovito izrabo virov računalniškega sistema.

Operacijski sistem sodeluje neposredno z aparaturno opremo, programom pa zagotavlja storitve tako, da so le-ti izolirani od aparaturne opreme. Na celoten sistem lahko gledamo kot na množico plasti. Aplikacijski programi predstavljajo zunanje plasti, sam operacijski sistem pa predstavlja sistemsko jedro (kernel). Aplikacijski programi lahko zahtevajo od jedra izvedbo posameznih storitev s takoimenovanimi sistemskimi klici. 

Katere so glavne naloge operacijskega sistema?

• učinkovita uporaba zmožnosti – virov računalnika,
• za uporabnika prijazen udoben način uporabe zmožnosti – virov računalnika.

• vsi uporabniški programi,
• programi kot so prevajalniki, urejevalniki besedil, razhroščevalniki, ...
• večina pomožnih programov – npr. mkdir program za tvorjenje map ni del operacijskega sistema,
• celo interpreterji kot so command.com ali lupine v linuxu niso del operacijskega sistema.

Pri obravnavi operacijskih sistemov, se v glavnem osredotočamo na tisti najbistvenejši del operacijskega sistema, ki se stalno zadržuje v pomnilniku – imenujemo ga jedro. Operacijski sistem bomo znotraj priročnika torej obravnavali kot tisto programsko opremo, ki je celoten čas delovanja računalniškega sistema prisotna v glavnem pomnilniku.

Deli operacijskega sistema v širšem smislu:

• Jedro operacijskega sistema (kernel),
• Lupina (shell) in ukazi za delo v njej,
• Sistemski programi; prevajalniki, interpreterji, povezovalniki, nalagalniki.
• Uporabniški programi; urejevalniki teksta, preglednice, komunikacijski paket, brskalniki,
• Vmesniki za programiranje aplikacij.