Najpomembnejša funkcija operacijskega sistema s stališča uporabnika je zaganjanje programov. Vsak program se pred izvajanjem mora naložiti v glavni pomnilnik, saj ima le do tega pomnilnika CPE neposreden dostop. Hkrati se zaradi večje izkoriščenosti vseh virov računalniškega sistema v pomnilniku vedno nahaja več procesov, ki imajo zelo različne in spreminjajoče se zahteve po pomnilniškem prostoru. Upravljanje s pomnilnikom je torej bistveno, izvaja pa se na različnih ravneh.

Strojno upravljanje s pomnilnikom

Upravljanje s pomnilnikom na tej ravni pomeni delo s pomnilniškimi napravami kot so RAM, ROM, predpomnilnik idr. Obdelava teh vsebin je stvar drugih priročnikov.

Na strojni ravni deluje tudi preslikovanje t.i. navideznih naslovov oziroma upravljanje z navideznim pomnilnikom. Navideznemu pomnilniku je posvečeno eno naslednjih poglavij.

Upravljanje s pomnilnikom na ravni operacijskega sistema

Operacijski sistem mora poskrbeti, da vsak program dobi potreben pomnilniški prostor, ko ga potrebuje. Poskrbeti mora tudi za to, da se pomnilniški prostor po uporabi sprosti. Današnji operacijski sistemi dajejo programom na voljo več pomnilnika kot ga dejansko imajo. Rešitev imenujemo navidezni pomnilnik.

Upravljanje s pomnilnikom na ravni aplikacij

Današnji programi v splošnem ne znajo napovedati koliko pomnilnika bodo za svoje delovanje potrebovali, tako vsak program vključuje tudi kodo za alokacijo(rezervacijo) in sproščanje pomnilnika.