Programi so normalno shranjeni na nekem disku v binarni izvršljivi obliki. Pred izvedbo ustreznega procesa morajo biti (vsaj deloma) naloženi v pomnilnik računalnika. Skupina procesov, ki čaka na prepis v pomnilnik, tvori nekakšno čakalno vrsto.

Večina sistemov omogoča, da procesi leže kjerkoli v fizičnem pomnilniku. Čeprav se naslovni prostor računalnikovega pomnilnika začenja z naslovom 00000, je normalno prvi naslov uporabniąkega procesa drugače alociran. Preden postane nek program izvršljiv, mora preiti več korakov. Naslovi v programu so pri tem različno (v začetku lahko povsem simbolično) predstavljeni. Ti naslovi se nato pretvorijo običajno v relativne naslove (relocatable addresses). Tako kodiran program je premestljiv glede na fizični pomnilnik. Program z absolutnimi naslovi ni tako fleksibilen.

Tipično lahko pride do asociacije (binding) naslovov programskih instrukcij in podatkov s pomnilniškimi naslovi v enem od naslednjih korakov:

• Čas prevajanja (compile time): Absolutno programsko kodo tvorimo le, če vnaprej vemo, kje v pomnilniku bo moral ležati program oziroma njegovi podatki. Če želimo kasneje spremeniti lokacijo programa, ga moramo ponovno prevesti.
• Čas nalaganja (load time): Prevajalnik je moral tvoriti relativno (premestljivo) programsko kodo. Če se spremeni začetni naslov, moramo program ponovno naložiti.
• Čas izvajanja (execution time): Proces lahko premikamo iz enega v drug pomnilniški segment celo med izvajanjem. Asociacijo naslovov v času izvajanja programa omogoča strojna oprema.

Naslovu, ki ga glede na programski proces pripravi CPE računalnika, pravimo logični naslov. Naslov, kot ga vidi pomnilnik, pa je fizični naslov. Pri asociaciji naslovov v času prevajanja in času nalaganja so logični naslovi enaki fizičnim, pri asociaciji v času izvajanja pa se ti naslovi običajno razlikujejo. Logičnemu naslovu tedaj pravimo tudi virtualni naslov.