Osnovni nalogi upravljanja s pomnilnikom sta alokacija pomnilnika in recikliranje (ponovna uporaba).

Alokacija pomnilniškega prostora

Vsak program dobi ob zagonu (kreiranje procesa) večjo količino pomnilnika. Program nato s tem kosom upravlja sam. Posamezni deli programa pridobivajo (alocirajo) posamezne bloke dodeljenega pomnilniškega prostora. Tehnike alokacije so številne in so opisane v nadaljevanju.

Recikliranje pomnilniškega prostora

Večkrat se zgodi, da vsebine, ki se nahajajo v alociranem pomnilniku niso več potrebne. Ta alocirani pomnilniški prostor lahko program reciklira. Recikliranje se lahko zgodi samodejno ali ročno. Način reciklaže je odvisen predvsem od izbranega programskega jezika. V primeru samodejne reciklaže (prisotna npr. pri programskem jeziku Java) imamo opravka s sistemsko programsko opremo, ki poskrbi, sa se neuporabljani bloki pomnilniškega prostora samodejno sprostijo. Prednost samodejne reciklaže je predvsem manjša hroščatost programov in učinkovitejše upravljanje s pomnilniškim prostorom. Slabost je lahko zmanjšana odzivnost programov, tehnika pa tudi ni prisotna pri vseh programskih jezikih. 

Nasprotno mora pri ročni reciklaži za vse poskrbeti programer, izdelovalec programske opreme. Tu ima programer popolno kontrolo nad dogajanjem, kar po drugi strani pomeni ukvarjanje s problemi, ki uporabniku neposredno ne prinašajo nobene funkcionalnosti.