Starejši datotečni sistemi so bili organizirani v zapise – skupke podatkov, ki so se zapisali ali prebrali v eni V/I operaciji. Celotna datoteka je bila sestavljena iz določenega števila zapisov. Ta pristop je imel dva večja problema:

• če nisi poznal strukture, je bilo datoteko zelo težko prebrati,

• uporabniško definirani zapisi so bili pogosto premajhni.

Unix je uvedel zelo drugačen pristop. Datoteko so definirali kot skupek bytov: uporabniki lahko byte organizirajo v logične zapise, vendar le-ti datotečemu sistemu niso vidni, datotečni sistem razdeli datoteko v bloke nespremenljive dolžine, ki so za uporabnika nevidni.

Tri glavne prednosti tega pristopa so posplošenost, prilagodljivost in dobro izvrševanje. Za izbiro najboljše velikosti bloka skrbi datotečni sistem, ki je kompromis med:

• optimizacijo prenosa podatkov med diskom in spominom: za to rabimo velike bloke, da zmanjšamo število dostopov do diskov,

• čim manjša notranja fragmentacija: za to mora velikost bloka ustrezati za povprečne velikosti datotek.

V MS-DOS-u pa se pojavi še en problem. Ko so razvili prve diske za PC so predpostavljali, da ne bojo nikoli večji od 32 Mb, zato naj tudi nebi bilo potrebno več kot 64000 blokov. Do uvedbe FAT/32 je bila najmanjša velikost bloka 32 kb.