Starejši operacijski sistemi so bili enoopravilni in/ali enouporabniški. Računalnik je lahko izvajal le en program na enkrat. Če je uporabnik žele preklopiti na drug program, je moral najprej prvega zaključiti. Šele nato je lahko zagnal drugega.

Posebej je na tem mestu potrebno omeniti paketne (batch) operacijske sisteme. Zgodovinsko gledano so to prvi tipi operacijskih sistemov, ki so nastali v 50. letih. Gre za sisteme, ki so opravila izvajali v paketu. Najpogostejše v/i naprave takratnih računalnikov so bile čitalniki in pisalniki kartic, tape drivers in matrični tiskalniki. Tako uporabniki niso neposredno delali z računalnikom. Navadno so pripravljen program, vhodne in kontrolne podatke v obliki luknjanih kartic posredovali operaterju sistema, čigar naloga je bila programe s podobnimi zahtevami združiti v pakete in jih postaviti v izvajanje. Operacijski sistem je bil precej enostaven, njegova glavna nalova je bilo avtomatski preklop na drug program, ko se je prvi zaključil. Uporabnik je kot rezultat izvajanja programa po določenem (daljšem) času dobil izpisane rezultate ali izpis stanja registrov ob morebitni napaki.

Glavni značilnosti enouporabniških sistemov sta:

• slaba zaščita programov -  tako lahko slabo napisani programi (ali virusi) popolnoma sesujejo sistem,
• ni potrebe po preverjanju uporabnikov ali pa se to dela zelo površno.

Tipični predstavnik te skupine o.s. je MS DOS.

Prepoznavanje

Ali poznate kakšen operacijski sistem, ki zna opravljati samo eno opravilo na enkrat?