Večopravilni o.s.
Glavna slabost enoopravilnih operacijskih sistemov je slaba izkoriščenost računalniških virov. Medtem, ko se je na primer vršil proces tiskanja, je procesor bil le minimalno obremenjen. Da bi odpravili to slabost so enoopravilne sisteme nadgradili s sistemom SPOOL-ing (simultaneous peripheral operation online – sočasno delovanje procesorja in v/i naprav). Ta sistem uporabljajo danes predvsem tiskalniki – gre za simuliranje posegov do počasnejših naprav s posegi do hitrejših (čeprav program misli, da tiska, dejansko piše na disk).
Sistemi so postali večuporabniški, torej se je pojavila potreba po preverjanju uporabnikov in vodenje evidence o uporabniških imenih, geslih in pravicah. Hkrati je bilo potrebno tudi zaščititi uporabniške programe in podatke.
S pojavom večopravilnosti je operacijskemu sistemu bila naloženo upravljanje in rezervacija pomnilnika, razvrščanje procesov in komunikacija med njimi, dodeljevanje virov, rokovanje s podatki – datotečnim sistemom itd.
Operacijski sitem je moral biti sposoben vsakemu opravilu nameniti določen čas – tu se je uporabljala tehnika časovnih rezin (time-sharing o.s.) – vsako opravilo je imelo na voljo določen del procesorskega časa. Večuporabniški o.s. so pogosto tudi večprocesorski (paralelni) – sposobni dela z več procesorji hkrati. Tu je nevarnost nastopa konfliktnih (smrtnih objemov) situacij med procesi še bolj prisotna.
Poizvedba
Koliko ljudi lahko dela hkrati na vašem računalniku doma?